Treking v Huarazu (2)

Ob naši poti po dolini se je vila rečica s kristalno čisto vodo iz okoliških ledenikov. Vsake toliko časa se nam je odprl pogled na slapove, ki so enkrat z leve drugič z desne polnili strugo rečice. Na žalost nas je pretežen del našega treka spremljalo hladno in deževno vreme. Meglice so neprestano ogrinjale okoliške vrhove Cordillere, tako da smo se morali zadovoljiti s tistimi redkimi trenutki, ko je sonce le predrlo oblake in vsaj delno odprlo pogled na osupljive prepadne stene, ogromne ledenike in plasti sveže zapadlega snega.

Mislim, da se bom na ta konec sveta še vrnila. Očitno je klic gora dosegel tudi moja ušesa :0)

ena klasika: slap, jezerce, krave
in sramežljiva kordiljera

bazni tabor številka 2

naše "šerpe"

nekoč je bila krava...

tudi take prizore ti ponudi izlet po brezpotju...

najvišja točka našega treka - prelaz Punta Union

ujeti trenutki ob odstrti

megleni zavesi...

če čistotoča v tamkajšnjih kampih ni ravno za pet *, si jih pa izbira lokacije definitivno zasluži...

razgled iz baznega tabora 3, ki je bil hkrati tudi naš zadnji...

ko vplivi zahodnega sveta ostanejo ujeti za gorsko verigo...

še čez tale rob...

nekaj ovinkov...

pa smo v dolini Llanganuco...



Sledil je le še mučen skoraj tri dnevni povratek nazaj v domovino.

Hvala Peruju, Boliviji in super družbi, ki nam je popotnicam pomagala pričarati to nepozabno potovanje...