Treking v Huarazu (2)

Ob naši poti po dolini se je vila rečica s kristalno čisto vodo iz okoliških ledenikov. Vsake toliko časa se nam je odprl pogled na slapove, ki so enkrat z leve drugič z desne polnili strugo rečice. Na žalost nas je pretežen del našega treka spremljalo hladno in deževno vreme. Meglice so neprestano ogrinjale okoliške vrhove Cordillere, tako da smo se morali zadovoljiti s tistimi redkimi trenutki, ko je sonce le predrlo oblake in vsaj delno odprlo pogled na osupljive prepadne stene, ogromne ledenike in plasti sveže zapadlega snega.

Mislim, da se bom na ta konec sveta še vrnila. Očitno je klic gora dosegel tudi moja ušesa :0)

ena klasika: slap, jezerce, krave
in sramežljiva kordiljera

bazni tabor številka 2

naše "šerpe"

nekoč je bila krava...

tudi take prizore ti ponudi izlet po brezpotju...

najvišja točka našega treka - prelaz Punta Union

ujeti trenutki ob odstrti

megleni zavesi...

če čistotoča v tamkajšnjih kampih ni ravno za pet *, si jih pa izbira lokacije definitivno zasluži...

razgled iz baznega tabora 3, ki je bil hkrati tudi naš zadnji...

ko vplivi zahodnega sveta ostanejo ujeti za gorsko verigo...

še čez tale rob...

nekaj ovinkov...

pa smo v dolini Llanganuco...



Sledil je le še mučen skoraj tri dnevni povratek nazaj v domovino.

Hvala Peruju, Boliviji in super družbi, ki nam je popotnicam pomagala pričarati to nepozabno potovanje...

Treking v Huarazu (1)

Tretji dan v Huarazu nas je pot peljala ob vznožje Cordillere Blance. Natovorili smo osličke in se podali na 4 dnevni treking iz doline Santa Cruz preko prelaza Punta Union (4760m) v Huaripampo. Potepanje smo zaključili z vratolomno vožnjo v dolino Llanganuco s čudovitima smaragdnima jezeroma.








Bazni tabor številka 1









soba z razgledom...










dnevno-nočni "bar"...













dolina tisočerih jezerc in slapov...

se nadaljuje... :0)

Huaraz in okolica

Po boleči ločitvi od 2/3 naših popotnic, ki je odletela proti domu - priznam, tekle so solzice :) - se je zadnja tretjina z več kot razpolovljeno družbo podala na nočno pot proti Huarazu - zbirališču za vse vzponov željne alpiniste v osrčju Cordillere Blance.

Prvi dan v Huarazu so nekateri izkoristili za rafting po reki Rio Santo, drugi pa smo preizkusili trpežnost zadnjih plati na konjih. Teren okrog Huaraza je pravi divji zahod - veliko prahu in kaktusov. Žal še nimam nobene fotke, da vam pokažem to zlitje živali in človeka ;).

Med vožnjo na rafting smo v eni izmed okoliških vasic naleteli na praznovanje. Pri nas bi temu rekli "žegnanje". Pravi spopad med indijansko ter konkvistadorsko versko kulturo.

Postanek v okoliških termah, ki premorejo plezalno steno na kateri se odvijajo tudi mednarodna tekmovanja.

domačini....

in slovenska konkurenca....

Po napornem dnevu smo si privoščili konkretno večerjo - tipično peruansko jed "pachamanca". Gre za ogromne količine hrane (koruza, krompir, neka posebna vrsta sladkega "krompirja" fižol in tri vrste mesa) zavite v bananine ali koruzne liste ter spečene v zemlji. Iz tega predvidevam tudi ime, "pachamama" v jeziku kečua namreč pomeni mati zemljo.

Drugi dan smo po večini preživeli na ogledu odprtega kopa zlata - rudnik Pierina v okolici Huaraza. Neverjetno, še takrat ko ne vozim moram pihat. Obvezen del pred vstopom na področje izkopa je preverjanje alkoholiziranosti obiskovalcev.

Naša mala sreča

'Srečo je treba deliti', je nekdo rekel in nam, Popotnicam, podaril fetus lame za srečo. Zaenkrat deluje tako dobro, da ji bo treba res nekaj polomiti :(

Obrazi Peruja in Bolivije

Vodič na njivi koke.

Ti je že kdaj indijanec zamešal koktail? Meni tudi ne prej!

Uf, Gringoti!

Delavec na solinah.

Zmagovalec tekmovanja na oslih.